WebLife

OBVESTILO

martyna — Sun, 13 Apr 2008 10:02:41 +0000

Dragi bralci (tistih nekaj, ki jih je ostalo :D):

Po nekaj mesecih blogerskega predaha sem se odločila, da preklopim na foto blog…in sicer na tale link.

Najina foto razstava

martyna — Wed, 20 Feb 2008 14:10:27 +0000

Otvoritev bo jutri ob 19:00 v Cerkljah (v Dvoru - če kdo pozna, še jaz ne točno :)). Za aperitivček poskrbljeno, vsi lepo povabljeni (če je kdo ravno v bližini doma ). Večina fotk bo sicer mojih, nekaj pa jih je prispeval tudi Blaž.

Več: igrišče.si
Kot restavratorja pa naju je našel Matej.

Kako do tja?

Moj 13-letni kolega

martyna — Thu, 14 Feb 2008 19:17:23 +0000

Spremlja me že od mojega četrtega leta dalje, takrat je bil še čisto majhen. Že takrat mi je bil všeč - majhen, srčkan, progast . Ko so ga prvič prinesli k meni, se je vse vrtelo okoli njega. Čigav je, koliko je star, ima kaj bratcev in sestric… Takoj sem ga tudi nahranila in mu pripravila posteljico. Moj dobri stari mačo 13 jih ima, ostal mu je še en zob, preživel je 3 strele z zračno puško v glavo… Kdo ga je streljal niti nočem vedeti, ker bi potem še jaz streljala . Nekega lepega dne (lani) pride zjutraj domov ves potolčen (in da ne bo pomote, je kastriran), ves slinast in krvav, zmršan. Nič ni jedel. Najprej smo mislili, da pač zato, ker se želi najprej naspati od pretepa. Potem pa sem, ko je zazehal, slučajno opazila, da ima zgornji podočnik (tisti najdaljši, zverinski zob), obrnjen čisto postrani. Fajn jih je dobil na gobec. Peljali smo ga k veterinarju in odšteli takratšnjih 16000sit, da mu je zob izpulil ter izvedel nekakšno “mačjo zobno toaleto” (za katero mimogrede nismo prosili, prišli smo mu le zrihtat zob). Mislili smo, da mu življenje brez enega glavnega zoba ne bo šlo več preveč dobro, a smo se motili. Kmalu so izpadli še ostali in ostal mu je eden (spodaj). Je normalno, živi normalno. Priden je, zadje čase pa blaaaazno zoprn. Ima še kdo mačka s takšnimi starostnimi težavami? Smuka se pod nogami in prijazno mijavka, ko ga počohaš začne presti, ves je sladek, potem pa kar naenkrat odskoči s tistim bojeviti: MIJAAAV!!! Včasih se ga za kakšen tak krik sploh dotakniti ni treba, samo stoji sredi kuhinje in se zadere in po mačje “zapiha”. Kljub temu pa ostaja moj / naš dobri stari kosmati - Bangi .

In kaj ga loči od vseh ostali belo-oranžnih mačkonov? Niti eden več nima dveh rjavih krogcov pri smrčku

Oldiest are the Goldiest

martyna — Mon, 11 Feb 2008 19:16:51 +0000

Close your eyes and I’ll kiss you, tomorrow I’ll miss you, remember I’ll always be true… mi že nekaj dni po malem odmeva po glavi, danes pa me je zasvojilo . Beatli so pač evergreen. Tako kot še precej drugih izvajalcev in njihovih uspešnic. Če pogledam playliste v mojem predvajalniku glasbe…najdaljši seznam ima naslov Oldiest. Največ pesmi in najboljše so. Za vsako razpoloženje. O ženskih glasovih in popularnih komadih nekoč in danes je nekaj malega že napisal Kašpar, dejstvo, da so stari komadi kvalitetnejši, je pa itak vsem jasno. Povejte mi, kdo bo poslušal Rebeko Dremelj čez 20, 30 let? Nihče najbrž. Ali pa Tokio Hotel, Rihanno…?
In kdo posluša Beatle po tolikih letih? Marsikdo. Ali pa Aerosmithe, Rolling Stonse, Abbo, Claptona itd.

Ker sem ravno v “oldiest filingu”, prilagam nekaj komadov, ki so mi najbolj pri srcu .

O Dire Straits in njihovem Brothers in Arms je pisal že Blaž, isto velja tudi zame :).

Naslednji je All my loving od Beatlov, zgoraj omenjeni:

http://www.youtube.com/watch?v=n0UcuC2U2So

Tale je imel - kljub letom - status zvonenja na mojem telefonu, in to kar nekaj časa . I’m a walker in the rain…

http://www.youtube.com/watch?v=R3EBIztAdEM

Slavni Armageddon…and i dont wanna miss a thing

http://www.youtube.com/watch?v=Vo_0UXRY_rY

I just died in your arms tonight

http://www.youtube.com/watch?v=sFUURKSjacs

Pa še eden za jokcat:

http://www.youtube.com/watch?v=xQwDQQn4WUg

Tu so seveda še Silence is Golden, The whiter shade of pale, Tom Jones in The green green grass of home, Roy Orbinson s svojo slavno Pretty Woman in drugimi (Californian Blue mi je všeč ), UB40 z nekimi regi variantami, Billy Joe ko gre In the middle of the night walkat in his sleep, Whats up, More than a Feeling, Chicagoti in If you leave me now, seveda ne gre pozabit na Elvisa in Always on my mind ali pa In the Ghetto, Europe in dobri stari Final Countdown, John Lennon aaaabsolutno zmaga z Imagine, pa tudi Stand by me ni švoh, Driffters - Save the last dance for me, Lemon Tree od nevemkateregaizvajalcaže, baladični italijanski Tornero, in ja ne smem pozabit Proud Mary od CCR, tudi REM niso za zanemarit, uh kaj šele Breakfast At Tiffanys, madona pa Hotel California, What a night od Four Seasons in šeeeeeee in šeeee….to so zdaj le tisti iz glave, če grem skozi playlisto, se jih spomnim toliko, da se jih ne da napisat…

Jap…oldiest are the goldiest and evergreen.

Ljubezen

martyna — Sun, 10 Feb 2008 13:17:57 +0000

Blogorolina foto tema. Jaz sem jo ujela na sosedovi strehi .

Bila sem maškarca

martyna — Tue, 05 Feb 2008 14:02:50 +0000

Danes sicer ne, lani tudi ne, precej let zapored pa. Ponavadi sem isti kostim (razen od čebelice) izkoristila za dve leti: npr. obleka od čarovnice je, dve leti služila čarovnici, nato ciganki, čez nekaj let pa še kleopatri…razlika je bila le v tem, da sem jo prvič nosila približno 20cm zarobljeno, potem pa spuščeno, pa mi je še bila malce kratka . Kasneje sem za kostume uporabila vse mogoče stvari, ki sem jih imela doma. Enkrat sem celo našla masko, ki jo je za pusta imela moja mami, ko je bila mojih let (od “možakarja”). Stare srajce, krila…vse je prišlo prav, kakšno lasuljo sem kupila sem in tja, pa seveda barve za obraz.

Cebelica - moj prvi pravi pustni kostum. Vem, da mi je bil tako všeč, da sem ga včasih doma oblekla tudi kar tako :).

Princeska, in sicer 2 leti zapored v istem zlatem kostumu (ogabno). Ja, tista rumena bunka na desni sem jaz. Moram
rečt, da bi kapa pod krono lahko bila novi modni hit. In ročno izdelane papirnate “rože” za pasom.

Čarovnica, tudi 2 leti zapored.

Ciganka, uporabljena obleka od čarovnice, ruta, ki jo je brat leto prej uporabil za kostum pirata in ročno izdelana lasulja - ogrooooomno črne volne zvezane na obroč za lase. Malce debelo izgleda vse skupaj, očala pa pač h kostumu ciganke in čarovnice ne pašejo… Na tej sliki sem itak kot en retard.

Angelček, nimam pojma, kje sem staknila to doktorsko haljo. Zadaj imam še kartonasta krilca, a se jih ne vidi. V folijo ovit obroč za lase pa je bil moj svetniški sij Mal čudn mi je faco zategnl na teli fotki. V taki opravi sem tudi šla na prvi pustni nastp za klavir.

Več maškurc:

Something from the darkside, ne vem točno kaj. Lasulja in ene stare črne cunje.

Kleopatra, ali nekaj podobnega. Ne vem, ali sem bila prej tisto črno ali tole, ampak oboje je bilo namenjeno pustnemu nastopu v glasbeni šoli.

Nekaj, kar naj bi bila dama s butasto porisanim obrazom?

Dedec. Sem fejst, a punce?

Not cool

martyna — Thu, 31 Jan 2008 20:24:53 +0000

Moji portreti

martyna — Sat, 26 Jan 2008 20:21:49 +0000

Tokrat sem se tudi jaz priključila Blogroli, ki poziva, naj pokažemo svoj najbolj odštekan (avto)portret - ujeti trenutek. Ker pa imam takšnih fotk kar precej, ostale obljavljam tukaj, za primerjavo pa še nekaj takšnih, na katerih izgledam normalno in so meni osebno najbolj všeč. Izbor za najbolj nenavaden potret pa vsekakor ni bil preprost. Kaj pa vi mislite, kateri je najbolje ujet ?

Nenormalen (za več klikni spodaj več):

Verona, 2 leti nazaj…slika je nastala popolnoma brez poziranja

Normalen (za več klikni spodaj več):

Nenormalni:

Normalni:

73d9e2aa5beabde141112373e53c846f

Mali, pisani in gumijasti

martyna — Tue, 22 Jan 2008 13:11:14 +0000

No, od stvari, ki sem jih dobila za rojstni dan (o katerem sem nekaj napisala v zadnji objavi), mi je bratec med drugim poklonil Haribo medvedke. Ja, tisti majhni, pisani in gumijasti medvedki, ki jih ne moraš nehat jesti (tako kot nasploh vse Haribo bonbone - od tistih črvov, kokakolic…mmm kako zdrava hrana). Ti bonbončkii so moja strast iz otroštva . Malokrat, zelo malokrat sem jih dobila, ker so mi načeloma doma kupovali čimmanj takšnih “za zobe smrtnih” stvari, ki sem se jih naprdnila imeti v trgovini (pa tudi nisempreveč upala težit za razne sladkarije). Ponavadi sem jih bila deležna za kakšen rojstni dan ali pa, če jih je delil kakšen sošolec/sošolka. “A boš enega?” “Ja, hvala…” (mislila sem pa si: jaz ne bi enega, jaz bi celo vrečko…). In potem, ko sem pojedla enega, so me hudičevo srbeli prsti, da jih ne bi vzela še naslednjih 20. Njami!
No, ker so me v ponedeljek ti mali prijateljčki po dolgem času prišli pogledat, sem jih za spomin še poslikala

Več slik:

Izločenec

Kam gre čas…

martyna — Sun, 20 Jan 2008 14:33:42 +0000

Kje je otroško pričakovanje vsakega pomembnejšega dogodka, tedni in meseci, ki so se vlekli, preden sem dočakala…ko se je eno leto zdelo neskončno dolgo? Še 12x grem spat, pa gremo na morje…še 10x…Kaj bom oblekla za praznovanje rojstnega dne, katero kiklico in katero srajčko z rožicami in čipkastim ovratnikom, da bom lepa? Pa katero špangico naj dam v lase, tisto z muckom ali z zajčkom ali z rožico? Koliko smokijev in piškotov mora mamica kupiti, do kdaj bojo lahko pri meni, morda bojo lahko letos do 8h ali celo do 9h? Napisat vabila, jih razdelit… Na kakšne barve papir? Rdeč, bel, moder? Na računalnik ali na roke? Pa v kuverte dat, pa imena gor napisat…To se mi je pletlo po glavi že 3 tedne pred današnjim dnem, kakšnih 10 - 5 let nazaj. Jutri jih dopolnim 17. Pa nimam niti najmanjšega rojstnodnevnega filinga. Zadnja leta je tisto pričakovanje kar šlo. Počutim se kot da sem še vedno v osnovni šoli. Kdaj je čas letel. 2x sem se obrnila, pa je konec prve konference v šoli, še 1x toliko pa bodo poletne počitnice, ki pa itak minejo čisto prehitro. 2 meseca počitnic ufff, kako dolgo se mi je to zdelo včasih. Na morje za 1 teden s starši, polno prostih dni, ko bom lahko spala do 11. Zadnja 2 tedna pa že pričakovanje šole. Lari fari. Kaj pa se dogaja s temi počitnicami zadnji dve, tri leta? Dan odhoda na morje je kar naenkrat tu, čeprav smo še pred kratkim smučali, dan prihoda domov je seveda še bližje in pride še hitreje, avgusta greš malo služit evrote pa je že me septembra čaka četrti letnik. Kar malo se ga bojim, ker vem, kako hitro bo potem vsega konec. Saj sem ravnokar bila fazanka.

Zelo dobro se spomnim filinga iz otroštva, preden smo kam šli…npr. Gardaland je bil pravi spektakel. Nisem dočakat, da bo ati kupil karte, da bomo lahko že šli noter. Ko smo šli, bi šla kar na vse naenkrat… Polno vlakcev, vrtiljakov…proti konca dneva se je že vleklo in bila sem utrujena. Ko sem v Gardaland nazadnje šla s prijatelji, se mi je zdelo, da smo ravno prišli, pa moramo že it. Kar naenkrat je prišel petek in z njim pisel: U madona, ju3 gremo pa v Gardaland! Če pomislim, da je bilo to leto in pol nazaj, sploh ne morem verjet. Letos, ko sva z Blažem šla na morje, še en teden pred odhodom nisva točno vedela, ali bova šla ali ne. Potem sva kar naenkrat postavljala šotor v Luciji. Ne me basat. Čas beži. Pravijo, da začne bežat po dvajsetem letu. Jaz jih jutri dopolnim 17, pa se mi zdi, da drvi. Kaj bo šele po 20, bom kar naenkrat siva ratala. Kdaj sem pristala v 3. letniku, če sem pa ravnokar prišla iz šole v naravi v Piranu, v 7. razredu OŠ? Kdaj sem začela hodit z Blažem, že več kot leto in pol nazaj, pa se mi tisti 19. maj 2006 zdi, kot da je ravnokar bil (po drugi strani se pa ne spomim več, kako je bilo, ko še nisva bila skupaj). Kdaj smo bili v Švici, aja že lani… in v Toskani, aja, že oktobra…Kdaj sem dobila prvi cvek na gimnaziji! Aja, v prvi konferenci prvega letnika, pa saj še vedno vidim tisto kontrolno geografije pred sabo…A že tri leta je od valete (opa, kikla mi ni več prov…)? Uff…