WebLife

Objave v kategoriji 'Lajf'

OBVESTILO

1 komentar 13.04.2008

Dragi bralci (tistih nekaj, ki jih je ostalo :D):

Po nekaj mesecih blogerskega predaha sem se odločila, da preklopim na foto blog…in sicer na tale link.

Spremlja me že od mojega četrtega leta dalje, takrat je bil še čisto majhen. Že takrat mi je bil všeč - majhen, srčkan, progast . Ko so ga prvič prinesli k meni, se je vse vrtelo okoli njega. Čigav je, koliko je star, ima kaj bratcev in sestric… Takoj sem ga tudi nahranila in mu pripravila posteljico. Moj dobri stari mačo 13 jih ima, ostal mu je še en zob, preživel je 3 strele z zračno puško v glavo… Kdo ga je streljal niti nočem vedeti, ker bi potem še jaz streljala . Nekega lepega dne (lani) pride zjutraj domov ves potolčen (in da ne bo pomote, je kastriran), ves slinast in krvav, zmršan. Nič ni jedel. Najprej smo mislili, da pač zato, ker se želi najprej naspati od pretepa. Potem pa sem, ko je zazehal, slučajno opazila, da ima zgornji podočnik (tisti najdaljši, zverinski zob), obrnjen čisto postrani. Fajn jih je dobil na gobec. Peljali smo ga k veterinarju in odšteli takratšnjih 16000sit, da mu je zob izpulil ter izvedel nekakšno “mačjo zobno toaleto” (za katero mimogrede nismo prosili, prišli smo mu le zrihtat zob). Mislili smo, da mu življenje brez enega glavnega zoba ne bo šlo več preveč dobro, a smo se motili. Kmalu so izpadli še ostali in ostal mu je eden (spodaj). Je normalno, živi normalno. Priden je, zadje čase pa blaaaazno zoprn. Ima še kdo mačka s takšnimi starostnimi težavami? Smuka se pod nogami in prijazno mijavka, ko ga počohaš začne presti, ves je sladek, potem pa kar naenkrat odskoči s tistim bojeviti: MIJAAAV!!! Včasih se ga za kakšen tak krik sploh dotakniti ni treba, samo stoji sredi kuhinje in se zadere in po mačje “zapiha”. Kljub temu pa ostaja moj / naš dobri stari kosmati - Bangi .

In kaj ga loči od vseh ostali belo-oranžnih mačkonov? Niti eden več nima dveh rjavih krogcov pri smrčku

Bila sem maškarca

3 komentarji 5.02.2008

Danes sicer ne, lani tudi ne, precej let zapored pa. Ponavadi sem isti kostim (razen od čebelice) izkoristila za dve leti: npr. obleka od čarovnice je, dve leti služila čarovnici, nato ciganki, čez nekaj let pa še kleopatri…razlika je bila le v tem, da sem jo prvič nosila približno 20cm zarobljeno, potem pa spuščeno, pa mi je še bila malce kratka . Kasneje sem za kostume uporabila vse mogoče stvari, ki sem jih imela doma. Enkrat sem celo našla masko, ki jo je za pusta imela moja mami, ko je bila mojih let (od “možakarja”). Stare srajce, krila…vse je prišlo prav, kakšno lasuljo sem kupila sem in tja, pa seveda barve za obraz.

Cebelica - moj prvi pravi pustni kostum. Vem, da mi je bil tako všeč, da sem ga včasih doma oblekla tudi kar tako :).

Princeska, in sicer 2 leti zapored v istem zlatem kostumu (ogabno). Ja, tista rumena bunka na desni sem jaz. Moram
rečt, da bi kapa pod krono lahko bila novi modni hit. In ročno izdelane papirnate “rože” za pasom.

Čarovnica, tudi 2 leti zapored.

Ciganka, uporabljena obleka od čarovnice, ruta, ki jo je brat leto prej uporabil za kostum pirata in ročno izdelana lasulja - ogrooooomno črne volne zvezane na obroč za lase. Malce debelo izgleda vse skupaj, očala pa pač h kostumu ciganke in čarovnice ne pašejo… Na tej sliki sem itak kot en retard.

Angelček, nimam pojma, kje sem staknila to doktorsko haljo. Zadaj imam še kartonasta krilca, a se jih ne vidi. V folijo ovit obroč za lase pa je bil moj svetniški sij Mal čudn mi je faco zategnl na teli fotki. V taki opravi sem tudi šla na prvi pustni nastp za klavir.

Več maškurc:

Something from the darkside, ne vem točno kaj. Lasulja in ene stare črne cunje.

Kleopatra, ali nekaj podobnega. Ne vem, ali sem bila prej tisto črno ali tole, ampak oboje je bilo namenjeno pustnemu nastopu v glasbeni šoli.

Nekaj, kar naj bi bila dama s butasto porisanim obrazom?

Dedec. Sem fejst, a punce?

Kam gre čas…

12 komentarjev 20.01.2008

Kje je otroško pričakovanje vsakega pomembnejšega dogodka, tedni in meseci, ki so se vlekli, preden sem dočakala…ko se je eno leto zdelo neskončno dolgo? Še 12x grem spat, pa gremo na morje…še 10x…Kaj bom oblekla za praznovanje rojstnega dne, katero kiklico in katero srajčko z rožicami in čipkastim ovratnikom, da bom lepa? Pa katero špangico naj dam v lase, tisto z muckom ali z zajčkom ali z rožico? Koliko smokijev in piškotov mora mamica kupiti, do kdaj bojo lahko pri meni, morda bojo lahko letos do 8h ali celo do 9h? Napisat vabila, jih razdelit… Na kakšne barve papir? Rdeč, bel, moder? Na računalnik ali na roke? Pa v kuverte dat, pa imena gor napisat…To se mi je pletlo po glavi že 3 tedne pred današnjim dnem, kakšnih 10 - 5 let nazaj. Jutri jih dopolnim 17. Pa nimam niti najmanjšega rojstnodnevnega filinga. Zadnja leta je tisto pričakovanje kar šlo. Počutim se kot da sem še vedno v osnovni šoli. Kdaj je čas letel. 2x sem se obrnila, pa je konec prve konference v šoli, še 1x toliko pa bodo poletne počitnice, ki pa itak minejo čisto prehitro. 2 meseca počitnic ufff, kako dolgo se mi je to zdelo včasih. Na morje za 1 teden s starši, polno prostih dni, ko bom lahko spala do 11. Zadnja 2 tedna pa že pričakovanje šole. Lari fari. Kaj pa se dogaja s temi počitnicami zadnji dve, tri leta? Dan odhoda na morje je kar naenkrat tu, čeprav smo še pred kratkim smučali, dan prihoda domov je seveda še bližje in pride še hitreje, avgusta greš malo služit evrote pa je že me septembra čaka četrti letnik. Kar malo se ga bojim, ker vem, kako hitro bo potem vsega konec. Saj sem ravnokar bila fazanka.

Zelo dobro se spomnim filinga iz otroštva, preden smo kam šli…npr. Gardaland je bil pravi spektakel. Nisem dočakat, da bo ati kupil karte, da bomo lahko že šli noter. Ko smo šli, bi šla kar na vse naenkrat… Polno vlakcev, vrtiljakov…proti konca dneva se je že vleklo in bila sem utrujena. Ko sem v Gardaland nazadnje šla s prijatelji, se mi je zdelo, da smo ravno prišli, pa moramo že it. Kar naenkrat je prišel petek in z njim pisel: U madona, ju3 gremo pa v Gardaland! Če pomislim, da je bilo to leto in pol nazaj, sploh ne morem verjet. Letos, ko sva z Blažem šla na morje, še en teden pred odhodom nisva točno vedela, ali bova šla ali ne. Potem sva kar naenkrat postavljala šotor v Luciji. Ne me basat. Čas beži. Pravijo, da začne bežat po dvajsetem letu. Jaz jih jutri dopolnim 17, pa se mi zdi, da drvi. Kaj bo šele po 20, bom kar naenkrat siva ratala. Kdaj sem pristala v 3. letniku, če sem pa ravnokar prišla iz šole v naravi v Piranu, v 7. razredu OŠ? Kdaj sem začela hodit z Blažem, že več kot leto in pol nazaj, pa se mi tisti 19. maj 2006 zdi, kot da je ravnokar bil (po drugi strani se pa ne spomim več, kako je bilo, ko še nisva bila skupaj). Kdaj smo bili v Švici, aja že lani… in v Toskani, aja, že oktobra…Kdaj sem dobila prvi cvek na gimnaziji! Aja, v prvi konferenci prvega letnika, pa saj še vedno vidim tisto kontrolno geografije pred sabo…A že tri leta je od valete (opa, kikla mi ni več prov…)? Uff…

Slabovidnost

20 komentarjev 9.01.2008

vir

Sama sem slabovidna od svojega 4. leta. Začela sem z dioptrijo -0,75 na levo in -0,25 na desno oko, torej sem slabše vidila na daleč. Dioptrija je rasla in rasla, vsako leto bolj. Največji skok je bil, ko sem imela 10 let, ko mi je dioptrija skočila iz -1,50 na -3,00 in -1,75 na -3,75. Spomnim se pregleda pri okulistu, dali so mi neke kapljice 3x na 10 minut, da so spočili oko in pregled ponovili, pa razlike ni bilo . Takrat se mi je zdelo uu, 10 jih imam pa toliko dioptrije . Danes se mi zdi smešno, če s kom govorim o tem, koliko dioptrije ima, pa reče: “Jaz imam ful, ziher nimaš več kot jaz.” Vprašam koliko ima, pa reče -2,50 ali pa -3,00. Jaz sem v 12 letih namreč prilezla do -8,50 in se mi pač zdi smešno, če nekdo z dioptrijo 2,50 misli, da blazno slabo vidi :D. Včasih me je živciralo, ko je kdo vprašal, koliko dioptrije imam in ko sem povedala, je 30cm od mojega obraza debilno pokazal 3 prste in vprašal: “KOK PRSTOV VIDŠ???” Najbrž v pričakovanju, da bom rekla: “Ej, nobenga, a sploh kažeš prste?” Ne pretiravat, kljub dioptriji še vedno vidim, če se proti mene pelje traktor. Najprej se je govorilo, da dioptrija raste nekje do 15 leta (od 15 do 16 leta se mi je poslabšala skoraj za 2) tako da močno upam, da se misli počasi ustaviti. Čeprav sem zdaj slišala tudi, da se lahko veča do 25 leta. Sicer pa zanesljivih podatkov o tem najbrž ni.

Druga stvar so očala / leče. Očala sem nosila do konca osnovne šole (takrat sem imela dioptrijo -6,00 in -6,50) torej leče sedaj nosim 3 leta. Neprijetno mi je začelo postajati na kakšnih izletih zvečer / ponoči ter poleti na morju / bazenu. Na bazenu ali morju se mi je večkrat zgodilo, da sem zavila na tuj ležalnik ali pa ogovorila neznane ljudi, zato ker so imeli pač podobne barve kopalke kakor tisti, ki sem jih iskala . Zato sem se najprej odločila za kontaktne leče, ki naj bi jih nosila le občasno. Ker pregleda za leče (izmeriti morajo krivino očesa, dioptrija je drugačna ipd.) v običajnih ambulantah v zdravstvenih domovih ne delajo, sem se prijavila nekam drugam in za pregled odštela 25€ + vsaka škatlica leč 25€ (takrat 6000sit, v škatlici leč so 3 pari leč). Odkar sem leče dala prvič v oko, očal skoraj nisem več prijela. Pogledala sem levo, desno, gor, dol, pa je vse bilo ostro (pri tej dioptriji me je namreč občasno motilo, ker sem pri modernih majhnih okvirjih pogledala levo ali desno (izven meje okvirja) pa je bilo okoli megleno - omejen pogled). Zavarovalnica pravi, da mi pripadajo leče pri dioptriji nad -8,00. Tako da jih z 8,50 morda tokrat dobim zastonj. Bom videla v pondeljek, dioptrija za leče je namreč drugačna kot za očala. Cena pregleda pa je iz 25€ zrasla na 34€ (ima kdo še kakšne drugačne izkušnje in kje?). Dvojno stanjšana antirefleksna stekla (samo stekla! brez okvirja) za očala stanejo 123€, od tega zavarovalnica krije 55€. Drage so te moje oči…

Moja klavirska zgodovina :)

4 komentarji 29.12.2007

Začela se je, ko sem imela 4 leta in je nekje po 13. letu precej zamrla . 6 let sem ga igrala. Še bi ga, če me ne bi spremljala še teorija. Teorije pa res nisem marala. Ne spomnim se, kako je vse to takrat izgledalo, ampak vem, da sem brez teorije lahko s klavirjem nadaljevala samo še eno leto, potem pa čao . Pač tiste ritmične vaje ta-te ta-te-ti-fi udarjanje s svinčnikom po mizi, petje do-re-mi-fa-so-la-ti-do in branje not c mali - veliki F- cis - fis - mali fis in podobne zadeve mi niso ležale, res se mi ni dalo doma učit še tega . Vseeno sem imela teorijo vedno 5, tiste 4 leta, ki sem jo obiskovala. No, najprej sem ga igrala nekajkrat na teden, potem 1x na mesec, po tem 1x na 3 mesece, 1x na pol leta…sedaj morda 1x na leto. In bolj malo znam (Elizo, pa tisto balado, ki vedno pozabim naslov, ampak ki jo zna vsak pianist…to še znam, pa še to mi kdaj udie iz glave…). No, po kakšnih 2 letih prekinitve klavirja, sem v roke vzela kitaro. Najprej eno staro klasično, za učit je bila dobra. Naučila sem se akorde, zelo vztrajno. Potem sem si z birmanskim denarjem kupila akustično, in špilala. Velikokrat sva se dobili s prijateljico in skupaj igrali in peli . Parkrat je kitara prišla prav na kakšnih zabavah, na končnem izletu v 8. razredu, na valeti… Potem je prišlo moje rockersko obdobje, in kupila sem si štromarco. Za štromarco pa je prišel še feršterker, najprej en manjši, kasneje sem za rabljenega odštela 250€, kar je bilo za tak feršterker zelo poceni. Fender, kitara pa Ibanez, črna. Bolj švoh je, ampak za doma in za na vaje špilat je ok. Čez nekaj časa sem pristala v bandu Sinergija, kjer sem še danes, čeprav nismo preveč pridni in že nekaj časa nismo imeli vaj . Sem pa z njimi doživela 2 nastopa. Še celo do petja so me pripravili . Zelo rada pojem, posluh imam, moj glas pa mi ni preveč všeč. No, zadnjič sem spet sedla za klavir, vendar ne zaradi igranja, pač pa s fotoaparatom .

100%

Kako pa dnevi pred prazniki izgledajo v šolskih klopeh?

5 komentarjev 26.12.2007

Na Gimnaziji Kranj - praznično . Moram priznat, da skoraj ni bilo prfoksa, ki bi zadnja dva dneva poskušal zamoriti prazično vzdušje. Pri večini ur smo dokončali, kar je bilo šolskega za dokončati (v zvezi s snovjo, domačimi nalogami…), nato pa smo peli (kakšen posluh imamo ter kakšne profesionalne backvokale vključujemo, lahko slišite spodaj ). Tiste tipične zimske: Bela snežinka, Silvestrski poljub, Zapadel je prvi sneg… Z enim od profesorjev smo prejšnji dan v hecu nekaj stavili in je rekel: “Dolžni ste mi gajbo pira.” Seveda ni mislil resno. Kupili smo mu torej gajbo pira, dodali pa smo prazno ovojnico (ker voščilnice že 2 leti zapored prej ni sprejel). Njegove besede ob vstopu v razred so bile: “Kako naj vam nežno povem…jst Union pijem…” Poteka te ure zaradi cenzure in varnostnih razlogov ne bom opisovala, tudi posnetki so rezani ven. Razredničarko (našo profesorico za slovenščino) smo peljali na Brione na tortico, ker je imela rojstni dan. Kupili smo ji rožico in liter kvalitetnega vina. S tem smo dosegli to, da v petek nismo pisali testa, pa še fajn smo se imeli . Pa še dobili smo nekaj + točk pri njej .

Utrinki pevskega četrtka
(V glavni vlogi pevcev Jure P. in Vili K.)
[googlevideo]-7782139853204017003&hl=en-GB[/googlevideo]
Sorči za kvaliteto, mobitel…

Kadar ima hudič mlade…

6 komentarjev 21.12.2007

…nima samo enega. Včeraj sem polna dobre volje (ker smo imeli samo 1 uro pouka, pa še to smo peli…ostalo smo si ali sami vzeli frej ali pa so nam frej dali prfoksi) prišla domov. Prva novica, ki me je pričakala, je bila, da se je oče zaletel. Avto totalka, na srečo je bil on cel. Grem na kosilo in telefon pustim na mizi v sobi. Ko se vrnem, vidim precej neodgovorjenih klicov od dveh Blaževih sošolcev. Včeraj si je namreč vzel frej in šel z dvema sošolcema smučat na Krvavec. Naj za uvodni podatek povem, da je bil včeraj četrtek, v sredo pa je rekel, da bo šel kupit čelado, pa si je potem premislil, v smislu: bom šel pa drug teden. No, vidim sms od enega od sošolcev: Takoj poklič, za Blaža gre! Itak sem takoj vedla da je nekaj narobe, čeprav sem močno upala, da me zajebavajo. Pokličemo, in sošolec vse tako grozno prikaže ja, Blaž je padel, čist krvav obraz je imel, na urgenco so ga odpelal itd…. Prva stvar, ki je bila, so bile solze, nisem bila sposobna govort, na srečo je bil v bližini oče, da je vzel telefon in se on menil naprej. No potem sem čakala in čakala da bom kaj izvedala, o vseh vmesnih klicih, paniki in in opisovanjih padca, ki se ga Blaž sam sploh ne spomni, ne bom pisala, o svojem razpoloženju včeraj zvečer ter o “nadvse kvalitetnem” spancu pa sploh ne. Danes sem bila pri njem v kliničnem centru in moram priznati, da ni tako hudo kot smo sprva mislili. Poflikan nos ima, ogromno šlivo na uču, par prask pa opornico okol vratu. Pa lažji pretres možganov. Plani za vikend so šli v franže, ampak ok, sam da je Blažek ok, lahko bi se polomil in obležal za cel mesec. Tako bo vsaj silvestrovanje najbrž potekalo po pričakovanjih (upajmo :)).

No, za konec pa pokažem še nekaj posrečenih slik, ki sem jih naredila z novim Olympusom, o katerem sem pisala v prejšnji objavi. Vem, domači ljubljenčki niso izviren motiv, ampak se nisem mogla upreti fotografiranju Kokija, ki mi je navdušeno poziral. Nekaj fotk se mi zdi prav posrečenih (ne zaradi tehnike ali kompozicije ali karkoli že gledate fotografi, ampak ker mi je pač živalca gor simpatična :))

4 vragi na en dan

3 komentarji 11.10.2007

Test iz fizike (ciljam vsaj na 3, mi je še kar šlo)
cooperjev test (ja, mal smo ga prestavili). Btw, dobila sem 3!! (TRI!!! sram me je ja), ker me je na sredi drugega kroga pod koleno zagrabil krč, in sem ga pol prehodila. 20s mi je zmanjkalo do vsakoletne ocene 4.
Popoldan v dramo, gledat predstavo Strahovi (ja, s šolo po pouku). Nekaj več kot 2 uri je bila na odru ista scena (miza in nekaj stolov), menjavale so se 4 osebe in se pogovarjale. Če me vprašate, za kaj se je šlo: nimam pojma. Stoli pa za ckrnt neudobni (v ljubljanski drami namreč: parterna loža - kvadraten meter prostora in 4 kuhinjski stoli). Lahko bi bilo malce udobnejši, da bi človek lahko vsaj spal.
Zdej mam pa še PMS.

Sonce dneva: kofe s tremi sošolci ob prihodu nazaj v Kranj. Do solz sem se nasmejala, že dolgo ne tako :). Ju3 se bom spet zbudila kot poležana kuverta (ne, tudi jaz ne vem, kje sem našla ta izraz).

Pa lep večer!

Moj telefon, šport in jaz

13 komentarjev 1.10.2007

Pred začetkom pisanja tele objave sem imela pomiselke, če naj sploh napišem, da ne bo izpadlo kot da delam eno strašno kul reklamo za moj telefon. Ampak pač, malo ga vendarle moram pohvalit, saj je tudi on imel nekolikšen prispevek k temu, da sem se začela malo gibati , ker me je pač mikalo sprobati njegove funkcije. Naloženo ima namreč aplikacijo fitnes / osebni trener, ki šteje korake, hitrost, razdaljo, čas in porabljene kalorije med tekom. Sicer močno dvomim, da so rezultati, ki se tičejo korakov in kalorij realni, ampak ok . Fino je gledat graf svojih dosežkov v zadnjih nekaj dneh, ko pa sem prej cele dneve presedela in žrla piškote in čokolado (kar se mi tudi pozna ). 2x na teden itak laufamo v šoli (pri telovadbi, cca. 10-15 minut), v četrtek me čaka Cooperjev test (v čem je poanta teh športnih testov v šoli, mi tudi ni čisto jasno, ampak naj jim bo, saj je tudi tek v šoli eden od razlogov, da sem to začela početi še v prostem času).

O svoji pregrešni prehrani sem že pisala tukaj, glede športa pa: mislim, da ne poznam večjega antitalenta za katerikoli šport, kot sem jaz. Nekaj primerov: v odbojki sicer uživam in jo strašno rada igram, ampak malokrat se zgodi, da moja žoga leti tja, kamor želim. Da o zgornjih servisih sploh ne govorimo. Očitno je, da sem edina izmed 20 sošolk, ki ne premore zgornjega servisa čez mrežo. Ko smo ga lani ocenjevali, sem ciljala iz meje, za katero je profesor postavil najvišjo možno oceno 3. Iz tam sem seveda čez pognala vse 3 žoge, kdo jih pa ne bi, en meter in pol od mreže. Pri košarki sem ponavadi pozabljena superga, ki se vleče za navdušeno ekipo igralcev, ki se borijo za žogo. Če mi žoga kdaj ponesreči pride v roke, niti ne upam narediti korakov z njo: takoj podam najbližjemu soigralcu. Da gimnastike raje ne omenjam. Spet, med 20 sošolkami smo bile 3 v razredu, ki za nobeno ceno nismo bile sposobne narediti stoje. Ja bol se odrin!?! Ja kako nemorš narest stoje! Toj pa ja čist simpl! Sam fest se odrin! Pa stegnene roke! Pa to! Pa un! (BTW, kako pa lahko zabiješ Reported Speech pri angleščini? Pa to je ja nemogoče, sej je čist simpl! Lej, sploh se mi ni blo treba učit, pa sem 5 pisala…) Ja right, nejkajkrat sem se pri tejli stoji tako trudila, da sem se skoraj v hlače, pa iz nje ni bilo nič. Potem je tu plavanje, spet smo bile 3 od 20, ki smo kravelj dobile 2, vse ostale 4 ali 5. Spomnim se že, ko smo imeli plavanje v 5. razredu OŠ, ko smo plavali hrbtno. Vse so kar brzele mimo mene, jaz sem skoraj izgubila noge od brcanja, pa sem se komaj kaj premaknila.

Eden od športov, ki sem ga vedno oboževala, je ples. V osnovnošolskih letih sem trenirala hiphop in moram sama sebe pohvalit, da je bil to edini šport, pri katerem sem si bila za silo všeč, ko sem se pogledala v ogledalo . Drug “šport”, ki sem ga in ga še vedno obožujem, je jahanje. 1x-2x tedensko se odpravim jahat. Lani sem kakšne pol leta redno obiskovala aerobiko, ki je sicer super zadeva, 1 uro migaš kot zmešan, ampak sem se naveličala enih in istih gibov. Tako da zdaj zase skrbim kar na domačih tleh, ali pa v bližnji gmajni - v supergah ali na konju.