Objave v kategoriji 'Izleti'
10.11.2007
Včeraj, danes pa november sun :). Krasen jesenski dan, povrh tega še sobota, ki sem jo prav lepo izkoristila. Ob pol 9 zjutraj sem se na kolesu odmajala na Kokrico, kjer smo se tri babe spravile jahat 
. Toplo! Razen ponekod je pihalo kot hudir, v zatišju pa je lepo pogrelo. Popoldan sva se Blažem šla premigat svoje riti na klasičen sprehod in po dolgem času vzela s seboj fotoaparat ter naredila nekaj fotk (ker je bilo lepo, jasno vreme… v oblačnem je ta fotkič tako ali tako bolj švoh ). Nekaj uporabnih fotk vidite spodaj (nekaj pa tudi na njegovem blogu). Okoli 4, ko je sonce začelo zahajati, pa se je nevarno približevalo nekaj črnega in izgledalo je, kot da se bo vsak čas uscalo, zato sva se z zmrznjenimi rokami in nosovi spokala domov.
Video utrinek z jahanja (ja, kvaliteta… 
):
[googlevideo]4641767233557420714&hl=en-GB[/googlevideo]
Foto:
Podobne objave:
Počitniški prosti in neprosti čas
Vreme je obrnjeno na glavo
Nevihtno nebo
Sprehod
Bil je lep spomladanski dan
0%
0%
29.10.2007
1. dan (27.10.1007)
Odhod izpred Gimnazije Kranj ob 3:00 zjutraj in vožnja proti Sieni. Vladalo je pač dobro razpoloženje, tako kot vedno, ko se odpravimo na te večdnevne ekskurzije po Evropi. Če me vprašate, naj po vrsti povem, kaj vse sem videla, nimam pojma. V spominu imam Sieno, kjer je bilo na stotine enih cekrev, vse so bile iste, pri vseh smo povedali da so gotične, nekatere pa še malo renesančne. Prvi dan smo šli še v mestece San Giminiano, ki mi je bilo veliko bolj všeč, sploh pa razgled iz vrha enega od stolpičev. Osebno sem nad potovanji bolj navdušena zaradi drugačne pokrajine (o nečem podobnem sem enkrat že pisala v tej objavi). 10 lepih cerkva, katedral, karkoli, me pač ne fascinira. Pa so lahko še tako lepe (po mojem mnenju je to bolj kič) in tako lepo gotične in renesančne, ko sem v eni več kot pol ure, je imam že resno čez glavo. Tako da ja, San Giminiano mi je bil veliko bolj všeč, imeli smo nekaj prostega časa za slikanje in občudovanje pokrajine, ki se je pač tudi meni zdela lepa. Rumeni in zeleni hribčki s skupinicami opečnatih hišic izgledajo fino .
Vreme smo imeli takšno, da bi lahko o njem samo sanjali, bilo je 23°C in sončno. Mi smo seveda imeli s seboj bunde, šale, rokavice, saj se je obetal mraz in celo sneg. Pa nič za to :). Bilo je ogromno vožnje, tako kot vedno pač, kadar se kam gre, vidiš ogromno, precej od tega si niti ne zapomniš. Fino je bilo ležat na školjakstem trgu, pojest tisti sendvič na katerega čakaš cel dan . Zvečer smo se po fantastično gladki cest (NOT :D) peljali proti hotelu in dobra volja se je stopnjevala. Peli smo, moj telefon je bil naš “radio” zato je revček porabil vso energijo. Med vožnjo proti hotelu smo doživeli tudi fantastičen pogled na toskanski sončni zahod, katerega slike niso za nikamor, ker so pač slikane skozi avtobusno šipo. Ampak je bilo pa res lepo . Pravi oddih od tistih najedajočih katerdal . Sledilo je standardno čakanje pred hotelom, da se spokamo po sobah, ob 20:00 pa večerja.
Hotel je imel 4 zvezdice, tako da je bil kar nobel, temu primerna pa večerja, ki je bila iz petih delov. Prvi del: pršut in rukola v olivnem olju, zraven nekakšen zvitek iz prašičjega špeha, noter pa nekaj sirovega ali jajčastega. Na koncu je sledil še tipičen toskanski neslan kruh z gobovim namazom. To zadnje se je meni zdelo zelo okusno, tisto prej pa sem bolj kot ne pustila na krožniku, saj ne maram okusa po olivnem olju. Druga zadeva je bila seveda pašta - makaroni (oz. 1o makaronov - vsi deli večerje so bili namreč zelo skromni, da se ne bi preveč najdeli :)), ki nas jih je večina pojedla, nekateri pa so izbrskali ven neke čudne zadeve, k so bile zraven. Tretji del večerje je bila govedina (tista, na pol pečena - krvava v sredini) in nekaj koščkov pečenega krompirja. No, krompirja sem bila kar vesela, medtem ko krvave govedine ne preveč. Nato je bila na meniju še sladica: čokoladna krema s koščki lešnikov. Okusno, a nenormalno nasitno :). Po večerji smo se spokali po sobah, nekateri ven in uživali po svoje. Vsekakor je bil večer pester, podrobnosti in fotografij zaradi cenzure ne bom dala na ogled .
2. dan (28.10.2007)
Imeli smo srečo, da se je prestavila ura. Jaz sem s svojo družbo odšla spat ob pol 3, torej ob pol 2, tako da smo imeli eno uro spanja več v dobrem. Ob 7 vstajanje, samopostrežni zajtrk (spet s tipičnim neslanim kruhom, ki pa je bil z mesom in sirom zelo okusen). Ob 8 najprej vožnja na plažo, kjer je nastalo nekaj solidnih fotografij, in pa seveda tisti spirit: morje, lepo vreme, dobra družba :)…fino skratka.
Nato pa vožnja proti Pisi, ki se je vlekla ko čreva, itak pa smo vsi po vrsti pospali, saj je bila noč kljub prestavljeni uri malce kratka. Tam smo najprej opazili na stotine vsiljivih črncev, ki so prodajali pasove, torbice, nakit itd. In prav vsi, VSI, so imeli na svojih “stojnicah” (iz kartona in rjuhe) postavljene ISTE stvari.
Iste tu, iste prej v San Giminianu in iste kasneje v Firencah. Iste torbice, iste ure, iste igrače, ki se plazijo po tleh in lajajo, vse isto. Te ljudje so pa res lahko srečni če kaj prodajo. Po nekaj minutah pešačenja se nam je odprl lep razgled na poševni stolp in ostali 2 zadevi, ki sta postavljeni zraven, pa res ne bi več vedela, kako se jima reče. Vsi smo navdušeni pomislili, da bi bilo fajn it na vrh stolpa, potem pa nam je prof. Lapuh pojasnil, da zadeva stane 15€ za naprej najavljene, ter da gor spuščajo samo 30 ljudi na pol ure, tako da je to padlo v vodo. Od tu sem si celo zapomnila, da je to eden zelo redkih travnatih trgov. Vsi antični trgi so namreč kamniti . S fotografijami se tu nisem več matrala, saj sem obupala nad svojim prekrasnim fotoaparatom :). Računam na sošolca Perota, ki je naredil precej dobrih. Pot v Firence, čakanje, čakanje, vožnja itd. :).
Firence zvečer
Sledil je najhujši del ekskurzije: Zajtrk smo imeli ob 7:30 zjutraj. Ko smo prispeli v Firence, je bila ura nekje 13:30. Do takrat časa za kakšen velik obrok ni bilo (razn kašne mandarine). Na prosti čas za kosilo smo čakali do 4. Izmučeni, lačni kot biki smo hodili okoli, spet po katedralah, na koncu pa še v muzej, kjer je “lepi” David . Jaz sem se s prijateljicami naveličana vsega spravila v picerijo, kjer smo naročile 2 margariti (mocarela in paradižnk) ter še dve drugi pici, na katerih je tudi šunka. Bilo nas je 5, naročile smo 4 pice, ena je prosila le za krožnik. Margarita je koštala 5€, ostali dve 6,5€. Najprej smo dobile 3 pice, nato četrto čez kakšne 10-15 minut, vse so bile po robovih precej črne . Ampak lakota je bila prehuda, da bi se pretirano pritoževale, tako da je pice hitro zmanjkalo. Gospodič natakar prinese račun, in skupna vsota je bila 33€. Pač pice + 5x neki corrato, a kaj je že pisalo. Vprašala sem, kaj je to. Zaračunana postrežba, če upošetavmo, da je ena od sošolk naročila le krožnik in za to, da so jiga prinesli, morala plačati 1,75€. Skupni znesek te postrežbe je bil 8,75€ .
Malo nas je presenetilo, ampak se nam ni ljubilo razburjat. Težila pa sta nam še 2 italjana, ki sta se obnašala, kot da prvič vidita žensko. Iz Firenc smo okoli pol 7 zvečer začeli vožnjo domov. Okoli 23:00 je profesorja nekaj prijelo, da je začel povzemati, vse kar smo zadnja dva dneva doživeli in šeenkrat pokazal svoje neizmerno navduženje nat gotiko in renesanso, ampak naj mu bo . V Kranj smo prispeli nekaj čez 1 ponoči.
Na splošno imam rada te ekskurzije. S sošolci je pač vedno fajn, vedno se računa na večerno žurko, precej stvari, ki jih vidiš, je lepih, precej je tudi dolgočasnih in si od njih nič ne zapomniš, pa vendar :). Po mojem mnenju smo se imeli fajn. Vse slike (razen cenzuriranih) lahko vidite tukaj.
Filmček, dragi 3.a pa pride čez nekaj dni, ko se mi ga bo dalo zmontirat .
0%
0%
7.10.2007
Fotka iz Atlantisa ni od včeraj, pač pa od prejšnega izleta (marca)
Včeraj sva si z Blažem po dolgem času spet vzela dan zase in se odpravila v Ljubljano. Najprej Atlantis, pica, kolosej…in na koncu bowling. Jaz najprej nisem bila preveč za, vendar me je prepričal :). In moram priznati, da je lahko prav zabavno :). Bowling kroglo sem prvič v življenju držala v rokah, pa se mi je nekajkrat posrečilo podreti vse kegle naenkrat, nekajkrat pa tudi nobenega :-). Vzela sva 2 igri (in odštela vsak 8,20€, ena igra namreč stane 2,60€ + čevlji 1,50€), pri prvi sem zmagala jaz, saj se me je držala sreča (saj veste, neumen kmet ima debel krompir), v drugi igri pa sem 3x zapored oba meta vrgla v prazno (verjetno zato, ker me je Blaž snemal z digitalcem, ker je hotel posneti en dober met), tako da je bila zmaga njegova. Vsekakor bo bowling treba še kdaj ponovit!
Na spodnjem muviju je videti nekaj posrečenih in nekaj ponesrečenih metov (kvaliteta clipov je različna, ker so nekateri posneti z mobitelom (Sony Ericsson W580i), nekateri pa z digitalcem (Sony Cybershot).
0%
0%
15.09.2007
Tako kot lani se nas je tudi letos zbralo 10, ki smo obirali 6 vinogradniških vrst. Vinograd imata moja mama in ata in sicer na štajerskem, v Podčetrtku, natančeneje v Imenski Gorci. Ko sem bila še majhna punčka, mi je bila trgatev vedno veliki dogodek, na štajersko smo se odpravili za 2 dni, zvečer sem z bratom in tremi bratranci letala potemi s svetilkami in bilo je fajn. Temu ni več tako, zato smo se zadnja leta smo zjutraj odpravili, popoldan po kosilu pa šli nazaj domov. Za kaj več, si poglejte spodnji filmček.
[googlevideo]1685054298617334180&hl=en-GB[/googlevideo]
0%
0%
10.09.2007
Če je le vsaj približno tako lep, kot na slikah in v National Geographicu. Trenutno poslušam The Corrs- Song for Ireland (malce dvomim, da so izvajalci res the Corrs, ker ima ženska malce drugačen glas, ampak tako pač piše) in se smilim sama sebi, ko gledam spodnje slike. Teče drugi teden v septembru, torej je do konca tega 3. gimnazijskega šolskega leta še slabih 10 mesecev. Mislim si: stara sem 16 let, pred mano je najbrž še kakšnih 6,7,8 let šolanja (kaj pa vem). Koliko let bo najbrž še minilo, preden bom spet sedla na letalo in se odpeljala nekam drugam, gledat svet . V objavi o letošnjem morju v Luciji sicer pisala, da je bolj pomembno kje si, kot s kom. Letos sem namreč svoj morski teden prvič samostojno preživela kar na slovenski obali, v šotoru, po domače, z Blažem in bilo je noro dobro. A nekoč, če mi bodo le prihodki dopustili, si želim potovnj. Pa ne takšnih, kot sem jih opisovala v objavi “Moja potovanja v otroštvu”, kjer celotno dopustovanje organizira agencija. Teden poteka v hotelu in na plaži, dan ali dva pa se posveti izletom, kjer domačini posebej za turiste pripravijo predstavitev kakšnih tradicionalnih reči. Večina stvari, ki jih na ta način vidijo oči v tuji državi je skomercializiranih in prilagojenih turistom. Čeprav ne rečem, da ni bilo fino jahati kamele sredi Tunizijske suše. Mimo tistih malih betonskih hišic, v katerih dejansko živijo ljudje. Na pragu sedijo v rute zavite bose stare ženske, kadijo ter opazujejo tistih nekaj koz, ki se “pasejo” (mulijo prah?) pred hišico.
Sanjam o potovanjih, pri katerih si preko agencije urediš samo letalsko karto (povratno najbrž), potem pa prosto po državi, po pokrajini, ki ni polna hotelov in ulic s trgovinicami. Po pravi pokrajini eksotične države, v katero greš, da doživiš tamkajšnje življenje in ljudi v realni, ne turistični luči. Problem tu so negativne stvari, kot so bolezni, kriminal…, ki ga v kakšnih južnoameriških favellah najbrž ne manjka…Pfff, ko bi le lahko kaj takšnega načrtovala čez 10, 20, 30 let? Argentina, J Afrika, Indija, Bali, skandinavski fjordi…vsaj ena od teh stvari? Nekoč? Upam. Z velikim fotoaparatom v roki in nahrbtnikom na rami. Morda se sliši nemogoče, ampak zaenkrat si še dovolim te sanje .
Tibetanska vas
Puščava (Oman)
Še slikc?
Tundra
Delta Konga (vietnam)
Nova Zelandija
Kjerkfjorden (Norveška)
Sossusvlei (Namibija)
Aurora Borealis (= polarni sij)
Narodni park Goosenecks (Utah)
Pamukale (Turčija - te sem imela celo priložnost videti )
0%
0%
20.08.2007
7 let mi je bilo, ko smo se prvič odpravili na dopust v bolj oddaljene kraje. To je bilo moje prvo potovanje z letalom, hkrati pa tudi počitnice, kjer sem se naučila plavati (ja, malo sem bila pozna ). Turčija, 10 dni (takrat se je to še dobilo v ponudbi agencij). Zelo lepe spomine imam na hotel. Pristali smo v Antalyi, letovali pa v mestu Alanya.Turčija ima kakorkoli že azijski pridih, in s tem tudi vročino, zato popoldan na plaži skoraj ni bilo za zdržat. Zato smo se precej časa zardževali v velikem bazenu, ki smo ga imeli skoraj zase (kje so bili vsi gostje, nimam pojma). Natakarji so hodili okoli in stregli lubenico in melono, ter z mojim bratom igrali fuzbal :). Face. Da o ponudbi hrane niti ne govoim. Celotna streha hotela je bila namreč “restavracija”, kjer so bile večerje in zajtrki. Dooooolge mize vseh mogočih slaščic, dodatkov, vseh vrst mesa…najbolj pa se spominjam, kako rada sem pila pomarančni sok, ali “portakal su” po turško (kako se napiše po njihovo, ne bi vedela ). Ponudba je bila za hotel s tremi zvezdicami *** res izjemna.
Moj skok v bazen
Aspendos, arena
Rdeči stolp
*Kvaliteta fotografij je slaba z razlogom: slikce so analogne, razvite, v albumu, jaz pa sem jih na računalnik prenesla tako, da sem jih pofotkala z digitalcem ob rahlo slabi svetlobi. Pardon
Naslednje leto je sledilo potovanje na manjši otok Malto. Mesto, v katerem smo bili, je imelo ime na Q, ampak se ga prav res ne spominjam . Edino ime mesta, ki ga vem od tam, je glavno mesto Malte; La Valleta, ki smo si ga tudi ogledali. Doživela sem prvo veliko razočaranje na letališču, letalo je imelo 3 in pol urno zamudo (če upoštevate, da smo bili že tako ali drugače na letališču že 2 uri pred poletom), torej smo na odhod čakali 5 ur in pol. Kolikor mi deluje spomin, mi je bila Malta od vseh počitnic, ki jih bom opisala, med najmanj priljubljenimi, pa težko rečem, zakaj :). Izbira za zajtrk je bila angleška, pasulj, toast, ipd., plaža, ki smo jo imeli v bližini pa nam ni bila tako všeč kakor MelihaBay, na katero smo potem z avtobusom hodili vse naslednje dni (7 dni). Ker smo bili štirje in smo želeli sobo skupaj, smo imeli srečo, da smo fasali največjo v hotelu z dvema zakonskima posteljama.
Omenjeni avtobusi, ki so vozili povsod, in so bili brez vrat.
Za prvomajske počitnice smo šli tisto leto v München. To je bil vsekakor večji spektakel za mojega brata, kot zame, pa vendar je tehnični muzej tudi mene kar navdušil. Vsekakor pa je bil bolj zanimiv v prvem letniki Gimnazije, ko sem nekatere stvari že bolje razumela :). Takrat je bilo pač zanimivo pritiskati na gumbe.
Slike: stadion in poskus v muzeju
Poleti so po nekaj letih sledile počitnice zopet na hrvaški obali: Novi Vinodolski. Vse, česar se spominjam, je dež, dež in dež ter dolge igre namiznega tenisa.
Potem pa…
Moj prvi Gardaland. Waw. To je bil adrenalin, spominjam se tistega občutka, ko sem vstala ob 4 zjutraj, vsa zaspana a vendar polna pričakovanj, dolga vožnja z avtomobilom ter vznemirjenje, ko sem zagledala prve table za Gardaland. Da o nestrpnosti, ko smo morali pol ure čakati na to, da je oče kupil karte raje ne govorim. Jaz bi kar šla in takoj vse sprobala :). Tudi ob vseh nadaljnih obiskih je bilo tako (mislim, da smo šli kakšne 4x). Vsekakor pa mi zdaj s starši ne bi bilo niti malo zanimivo iti v Gardaland, je bilo pa zato toliko bolj fajn, ko smo se lani, septembra odpravili s prijatelji, saj sem lahko sprobala še kakšne bolj divje stvari (kot Blue Tornado), kakor pa šalčke, ki se vrtijo v krogu. Čeprav je bilo, ko sem bila stara 9, tudi to krasno.
Sledila je Kreta. Spet tisti filing na letališču, ko čakaš, ko vzletaš…obožujem to, kar metuljčke dobim v trebuhu :). Na kreto imam sicer zelo malo spominov, spomnim se bradatega vodiča, spomnim se kamnite potke ki je s plaže vodila do našega hotela, na obeh strani pa so bili bananovci. Spomnim se, da je bil hotel zelo majhen in ni imel dvigala.
Naslednje leto pa malo bliže, v Bolgarijo. Najbolj so mi v spominu ostali visoki valovi, po katerih sem tako rada plavala, ter dobro organizacijo plaž. Na plažah so visele zastavice, zelena, če je bilo morje mirno, rumena, če so bili malce višji valovi, in rdeča, če je bilo morje tako razburkano, da kopanje ni bilo dovoljeno (to se je v 14 dneh, kar smo bili tam, zgodilo 3x). Spomnim se hotela, od katerega smo morali 20min hoditi do plaže, nazaj po stopnicah in klancu gor, in to je bila ena redkih negativnih stvari, ki sem jih tam doživela. Na ulici ogromno dogajanja, vsi so se trudili, da bi nam ustregli, vsi so se tako trudili za turiste, da je imel človek res dober filing, ker je tam. Malce te stisne pri srcu, če se pelješ ven iz turističnega letovišča (mi smo bili na Zlati obali) in vidiš tiste razuste bloke…in ne moreš vrjeti, da tam notri dejansko ljudje res živijo. Opazna je bila tudi razlika hotela, ki smo ga vzeli (s tremi zvezdicami) tukaj, in hotela s tremi zvezdicami v Gričiji ali Turčiji: precej drugačen standard.
Na vrsti je bila spet Grčija, tokrat otok Krf. Tja smo potovali z ladjo, in to je bila tudi moja prva pot s trajektom. Krf…hmmm, tako malo stvari se spominjam od tam. Plaže Sidari, kjer hodiš in hodiš in ti je voda do kolen. Visokih klifov in ljubezenskega zalivčka, kamor so šli nekateri plavat. Ladje in kvadratni meter velikega bazena. Aja, pa seveda Aquaparka, kar je bilo nekaj, kar mi je zelo popestrilo te počitnice. Polno toboganov itd…uživancija :).
Ker smo se imeli v Bolgariji tako fino, smo šli šeenkrat. Tokrat za en teden, in tokrat mi je bilo tudi že malo bolj dolgčas, saj so se moja leta vztrajno bližala starosti, ko na dopust s starši nisem več šla. Pa še vreme ni bilo najboljše. Mi je pa zelo všeč fotka od tam, ko sva se z mami dali napravit v srednjeveški gospodični in fotografirat.
In še zadnje počitnice s starši, Tunizija. Od tam izmed vseh spominov prevlada dolgčas. Zvečer se ni dogajalo nič. Zanimivo je bilo videt gospe, od glave do tal v črnem, videle so se jim samo oči. Imam neprijeten spomin na nekega Tunizijca, ki me je tri dni zapenjal po plaži, da sem ga nakoncu morala prav napi****, da me je pustil pri miru, napisal mi je celo ljubezensko pismo v angleščini in podaril verižico. Napisal je, da ne more spati, ker misli na moje lepe oči, čeprav jih ni še nikoli videl, ker sem imela vedno gor sončna očala. Bil je nadležen in vsiljiv, oh, bumbar. Ne, na šesti sliki ne kušujem kamele, pač pa ji dajem za jest nekakšen kaktus.
Sedaj na morje s starši ne bi več šla, pa če bi me vlekli zvezano. Preveč mi je dolgčas. Letos sem bila prvič na morju na Slovenski obali, v Luciji. Pa vendarle je bilo super, saj sem bila tam s pravo osebo. Z Blažem. Teh 5 dni pa kar težko opišem z besedami . Sem pogruntala, da ni važno kje sem, v Tuniziji, na Kreti ali v Luciji, važno je, s kom sem .
0%
0%
18.08.2007
…no, vsaj za nekatere izmed vas. Danes smo se namreč, kot je bilo planirano, nekateri blogerji dobili v Naklem v piceriji Bolero. Zbralo se nas je osem: Blaž, Saily, Tretji kamen od sonca, Miha, Kašpar, ter drmagnum in njegova soproga. Saily je naja z Blažem pobrala na Petrolu (hvala za prevoz :)) in odpokali smo proti Naklem, kjer so z rahlo zamudo prispeli še ostali. Naročili smo si 2 veliiiki pici in jih ob kramljanju pojedli, našo pozornost je pritegoval rahlo vinjen star stric, k se je majal naokoli in se s prižgano cigareto odpravil v notranjost gostilne (novi zakon???). Kakšnih filmčkov in fotk za spremembo nimam jaz, pač pa jih boste lahko pogledali na blogih drugih udeležencev. Bilo je fajn, pa še kdaj!
LP
0%
0%
16.07.2007
Torej, sem nazaj. Kot vidite en dan kasneje kot je bilo planirano, saj sva z Blažem morje potegnila za en dan, ker je bilo enostavno preveč fino. In nekako nama ni dišalo po prežurani noči vstati ob 9 zjutraj in pospravlat šotor in ostalo kramo ter se do 12h spokat iz kampa, zato sva ostala. Vzela sva si dva večera zase ter dva za žur na Disconautiki, kjer sva se totalka naplesala med gručo ljudi, ki so delali dobro vzdušje. Dobra stvar je bila, da sva imela šotor ves čas v senci, kar je pomenilo da je voda notri ostajal hladna, dobra stvar je bil poceni taksi ki naju je dva večera zapored peljal iz Kopra nazaj do Lucije (večina taksijev Koper-Lucija stane nekje od 25-35€, midva sva ga dobila za 16€). Dobra stvar je bila, da je bil bus evro cenejši kot sva planirala in ta, da sva čisto po naključju od enih kolegov dobila plinski gorilnik (ker sva sicer imela sabo samo električnega, za štrom je pa za plačat 3€ na dan). Dobre so bile Gavrilovič paštete (v petih dneh sva jih pojedla 6), ter bige, ki so bile najin zajtrk. Malce zoprno je bilo edino to, da je bil WC oddaljen 5min hoje od naju. Sicer pa bi telih 5 dni uvrstila med najlepše dni v mogejm žilvjenju :-). It was great. Ja, sreča se naju je kar držala. Lačna nisva bila, domov sva prišla malce rožnata, večinoma pa kar rjava. Kdaj greva spet na morje…
Več slik:
Še nekaj ostalih slik v galeriji.
0%
0%
11.07.2007
Jutri greva na morje. Z Blažem. Letos je to prvič, da grem na morje popolnoma samostojno. Portorož, Lucija in Disconautika, here I come :-). Pakiranje mi je bilo vedno v veselje, tokrat pa sploh. Video:
[googlevideo]4541179710105143601&hl=en-GB[/googlevideo]
Torej, na svidenje do nedelje zvečer!
0%
0%
8.07.2007
Včeraj je bilo tipično julijsko jutro (po dolgem času), ko se zbudiš in pomisliš: zakaj nisem na morju? In z Blažem sva se strinjala, da ta dan potrebujeva osvežitev. Morje naju čaka v četrtek, zato sva se odločila za kopanje na Bledu. 30°+ in ravno prav hladna voda dobro deneta nogam, ki skoraj eno uro šetajo po soncu. It was a nice day
Foto:
Več slik?
0%
0%
Nazaj
Zadnji komentarji