WebLife

Objave v kategoriji 'Foto'

OBVESTILO

1 komentar 13.04.2008

Dragi bralci (tistih nekaj, ki jih je ostalo :D):

Po nekaj mesecih blogerskega predaha sem se odločila, da preklopim na foto blog…in sicer na tale link.

Otvoritev bo jutri ob 19:00 v Cerkljah (v Dvoru - če kdo pozna, še jaz ne točno :)). Za aperitivček poskrbljeno, vsi lepo povabljeni (če je kdo ravno v bližini doma ). Večina fotk bo sicer mojih, nekaj pa jih je prispeval tudi Blaž.

Več: igrišče.si
Kot restavratorja pa naju je našel Matej.

Kako do tja?

67%

33%

Moj 13-letni kolega

8 komentarjev 14.02.2008

Spremlja me že od mojega četrtega leta dalje, takrat je bil še čisto majhen. Že takrat mi je bil všeč - majhen, srčkan, progast . Ko so ga prvič prinesli k meni, se je vse vrtelo okoli njega. Čigav je, koliko je star, ima kaj bratcev in sestric… Takoj sem ga tudi nahranila in mu pripravila posteljico. Moj dobri stari mačo 13 jih ima, ostal mu je še en zob, preživel je 3 strele z zračno puško v glavo… Kdo ga je streljal niti nočem vedeti, ker bi potem še jaz streljala . Nekega lepega dne (lani) pride zjutraj domov ves potolčen (in da ne bo pomote, je kastriran), ves slinast in krvav, zmršan. Nič ni jedel. Najprej smo mislili, da pač zato, ker se želi najprej naspati od pretepa. Potem pa sem, ko je zazehal, slučajno opazila, da ima zgornji podočnik (tisti najdaljši, zverinski zob), obrnjen čisto postrani. Fajn jih je dobil na gobec. Peljali smo ga k veterinarju in odšteli takratšnjih 16000sit, da mu je zob izpulil ter izvedel nekakšno “mačjo zobno toaleto” (za katero mimogrede nismo prosili, prišli smo mu le zrihtat zob). Mislili smo, da mu življenje brez enega glavnega zoba ne bo šlo več preveč dobro, a smo se motili. Kmalu so izpadli še ostali in ostal mu je eden (spodaj). Je normalno, živi normalno. Priden je, zadje čase pa blaaaazno zoprn. Ima še kdo mačka s takšnimi starostnimi težavami? Smuka se pod nogami in prijazno mijavka, ko ga počohaš začne presti, ves je sladek, potem pa kar naenkrat odskoči s tistim bojeviti: MIJAAAV!!! Včasih se ga za kakšen tak krik sploh dotakniti ni treba, samo stoji sredi kuhinje in se zadere in po mačje “zapiha”. Kljub temu pa ostaja moj / naš dobri stari kosmati - Bangi .

In kaj ga loči od vseh ostali belo-oranžnih mačkonov? Niti eden več nima dveh rjavih krogcov pri smrčku

Ljubezen

7 komentarjev 10.02.2008

Blogorolina foto tema. Jaz sem jo ujela na sosedovi strehi .

80%

20%

Bila sem maškarca

3 komentarji 5.02.2008

Danes sicer ne, lani tudi ne, precej let zapored pa. Ponavadi sem isti kostim (razen od čebelice) izkoristila za dve leti: npr. obleka od čarovnice je, dve leti služila čarovnici, nato ciganki, čez nekaj let pa še kleopatri…razlika je bila le v tem, da sem jo prvič nosila približno 20cm zarobljeno, potem pa spuščeno, pa mi je še bila malce kratka . Kasneje sem za kostume uporabila vse mogoče stvari, ki sem jih imela doma. Enkrat sem celo našla masko, ki jo je za pusta imela moja mami, ko je bila mojih let (od “možakarja”). Stare srajce, krila…vse je prišlo prav, kakšno lasuljo sem kupila sem in tja, pa seveda barve za obraz.

Cebelica - moj prvi pravi pustni kostum. Vem, da mi je bil tako všeč, da sem ga včasih doma oblekla tudi kar tako :).

Princeska, in sicer 2 leti zapored v istem zlatem kostumu (ogabno). Ja, tista rumena bunka na desni sem jaz. Moram
rečt, da bi kapa pod krono lahko bila novi modni hit. In ročno izdelane papirnate “rože” za pasom.

Čarovnica, tudi 2 leti zapored.

Ciganka, uporabljena obleka od čarovnice, ruta, ki jo je brat leto prej uporabil za kostum pirata in ročno izdelana lasulja - ogrooooomno črne volne zvezane na obroč za lase. Malce debelo izgleda vse skupaj, očala pa pač h kostumu ciganke in čarovnice ne pašejo… Na tej sliki sem itak kot en retard.

Angelček, nimam pojma, kje sem staknila to doktorsko haljo. Zadaj imam še kartonasta krilca, a se jih ne vidi. V folijo ovit obroč za lase pa je bil moj svetniški sij Mal čudn mi je faco zategnl na teli fotki. V taki opravi sem tudi šla na prvi pustni nastp za klavir.

Več maškurc:

Something from the darkside, ne vem točno kaj. Lasulja in ene stare črne cunje.

Kleopatra, ali nekaj podobnega. Ne vem, ali sem bila prej tisto črno ali tole, ampak oboje je bilo namenjeno pustnemu nastopu v glasbeni šoli.

Nekaj, kar naj bi bila dama s butasto porisanim obrazom?

Dedec. Sem fejst, a punce?

Not cool

5 komentarjev 31.01.2008

Moji portreti

12 komentarjev 26.01.2008

Tokrat sem se tudi jaz priključila Blogroli, ki poziva, naj pokažemo svoj najbolj odštekan (avto)portret - ujeti trenutek. Ker pa imam takšnih fotk kar precej, ostale obljavljam tukaj, za primerjavo pa še nekaj takšnih, na katerih izgledam normalno in so meni osebno najbolj všeč. Izbor za najbolj nenavaden potret pa vsekakor ni bil preprost. Kaj pa vi mislite, kateri je najbolje ujet ?

Nenormalen (za več klikni spodaj več):

Verona, 2 leti nazaj…slika je nastala popolnoma brez poziranja

Normalen (za več klikni spodaj več):

Nenormalni:

Normalni:

73d9e2aa5beabde141112373e53c846f

100%

Mali, pisani in gumijasti

5 komentarjev 22.01.2008

No, od stvari, ki sem jih dobila za rojstni dan (o katerem sem nekaj napisala v zadnji objavi), mi je bratec med drugim poklonil Haribo medvedke. Ja, tisti majhni, pisani in gumijasti medvedki, ki jih ne moraš nehat jesti (tako kot nasploh vse Haribo bonbone - od tistih črvov, kokakolic…mmm kako zdrava hrana). Ti bonbončkii so moja strast iz otroštva . Malokrat, zelo malokrat sem jih dobila, ker so mi načeloma doma kupovali čimmanj takšnih “za zobe smrtnih” stvari, ki sem se jih naprdnila imeti v trgovini (pa tudi nisempreveč upala težit za razne sladkarije). Ponavadi sem jih bila deležna za kakšen rojstni dan ali pa, če jih je delil kakšen sošolec/sošolka. “A boš enega?” “Ja, hvala…” (mislila sem pa si: jaz ne bi enega, jaz bi celo vrečko…). In potem, ko sem pojedla enega, so me hudičevo srbeli prsti, da jih ne bi vzela še naslednjih 20. Njami!
No, ker so me v ponedeljek ti mali prijateljčki po dolgem času prišli pogledat, sem jih za spomin še poslikala

Več slik:

Izločenec

Megla, megla…in fotke

5 komentarjev 3.01.2008

A smo res tako nizko da mora ves cajt biti megla…v vseh 12 dneh praznikov smo doživeli dan in pol sonca. Tistega celega sem zamudila, pri tistem polovičnem pa sem bila prepozna - za fotke z jasnim vremenom . Pa sem se morala zadovoljiti z meglo in oblaki. No, nekaj fotk je vseeno uspelo. (Mene, zavito v šal lahko pogledate na njegovem blogu, nekatere spodaj, vse ostale pa na podstrani fotografija)
A dežuje, a sneži, a je pač cesta kar od niča mokra pa tudi ne moreš vedet, pa čeprav stojiš podmilim nebom. Pol se pa peljem 10min ven iz Kranja, je pa sonce . Med počitnicami sem ugotavljala, da kadar je tu megla…je na Krvavcu sončno. In kadar je tu sončno, je gor oblačno. Tako da bo treba izbrati en kranjsko-meglen dan in se spokat smučat, na to čakam že od novembra dalje. Če bo le Blaž še hotel z mano, po nesreči . Hočem še mal počitnic . Ob 6h vstajat mi ni fajn.

Moja klavirska zgodovina :)

4 komentarji 29.12.2007

Začela se je, ko sem imela 4 leta in je nekje po 13. letu precej zamrla . 6 let sem ga igrala. Še bi ga, če me ne bi spremljala še teorija. Teorije pa res nisem marala. Ne spomnim se, kako je vse to takrat izgledalo, ampak vem, da sem brez teorije lahko s klavirjem nadaljevala samo še eno leto, potem pa čao . Pač tiste ritmične vaje ta-te ta-te-ti-fi udarjanje s svinčnikom po mizi, petje do-re-mi-fa-so-la-ti-do in branje not c mali - veliki F- cis - fis - mali fis in podobne zadeve mi niso ležale, res se mi ni dalo doma učit še tega . Vseeno sem imela teorijo vedno 5, tiste 4 leta, ki sem jo obiskovala. No, najprej sem ga igrala nekajkrat na teden, potem 1x na mesec, po tem 1x na 3 mesece, 1x na pol leta…sedaj morda 1x na leto. In bolj malo znam (Elizo, pa tisto balado, ki vedno pozabim naslov, ampak ki jo zna vsak pianist…to še znam, pa še to mi kdaj udie iz glave…). No, po kakšnih 2 letih prekinitve klavirja, sem v roke vzela kitaro. Najprej eno staro klasično, za učit je bila dobra. Naučila sem se akorde, zelo vztrajno. Potem sem si z birmanskim denarjem kupila akustično, in špilala. Velikokrat sva se dobili s prijateljico in skupaj igrali in peli . Parkrat je kitara prišla prav na kakšnih zabavah, na končnem izletu v 8. razredu, na valeti… Potem je prišlo moje rockersko obdobje, in kupila sem si štromarco. Za štromarco pa je prišel še feršterker, najprej en manjši, kasneje sem za rabljenega odštela 250€, kar je bilo za tak feršterker zelo poceni. Fender, kitara pa Ibanez, črna. Bolj švoh je, ampak za doma in za na vaje špilat je ok. Čez nekaj časa sem pristala v bandu Sinergija, kjer sem še danes, čeprav nismo preveč pridni in že nekaj časa nismo imeli vaj . Sem pa z njimi doživela 2 nastopa. Še celo do petja so me pripravili . Zelo rada pojem, posluh imam, moj glas pa mi ni preveč všeč. No, zadnjič sem spet sedla za klavir, vendar ne zaradi igranja, pač pa s fotoaparatom .